Ruptura Ahilove tetive je pogosta poškodba s pojavnostjo 31 na 100 000 oseb na leto, najpogostejša je pri mladi in srednje stari aktivni populaciji. Po podatkih je njihova povprečna starost med 37 in 44 let. V današnji medicini poznamo več različnih pristopov zdravljenja rupture Ahilove tetive; operativno tehniko, ne-operativno ali konzervativno tehniko in minimalno invazivno tehniko.
Operativna tehnika je pogosta, njena prednost je zmanjšanje tveganja za ponovno rupturo. Tveganje se giba med 5 % in 7 %. Opravi se z 10 do 15 cm rezom, kjer konce pretrgane tetive zašijejo. Vendar pa operativno zdravljenje znatno poveča število drugih zapletov, kot so okužbe, globoka venska tromboza in poškodba suralnega živca, pri čemer se tveganje giblje med 16 % in 21 %. Pogostost operativnega zdravljenja se je v zadnjem desetletju zmanjšala zaradi številnih raziskav, ki so pokazale primerljive rezultate med operativnim in ne-operativnim zdravljenjem.
Minimalno invazivna kirurgija ali prekutana, vključuje različne tehnike (Ma in Griffithova tehnika, dresdenska tehnika, Tenolig in Achillon), vse z zmanjšano dolžino reza, kar teoretično zmanjšuje število zapletov, hkrati pa ohranja enako učinkovitost pri preprečevanju ponovnih ruptur. V osnovi izgleda tako: tehnika je sestavljena iz dveh šivov s predhodno napolnjenimi iglami, v katere so vstavljene majhne zanke. Vstopni točki sta približno 6 cm proksimalno od raztrganine na posterolateralni strani tetive, izhodišči pa 4 do 5 cm pod raztrganino. Kirurg skozi pretrgano tetivo proksimalno do distalno uvede obe igli. Zanke se pritrdijo v zgornji del tetive. Šivi se potegnejo navzdol, da se oba pretrgana konca tetive združita. Šive lahko kirurg odstrani po približno 6 tednih.
Ne-operativna tehnika ali konzervativna je pokazala najnižjo stopnjo zapletov, vendar zahteva daljši čas zdravljenja in s tem daljše obdobje omejenega gibanja. Pomeni, da oseba dobi opornico od prstov na nogi do kolena, gleženj je v plantarni fleksiji, tako da sta konca Ahilove tetive približana. Ta položaj je zahtevan, dokler se konca Ahilove tetive ne zarasteta.
Glede na literaturo so mnenja deljena katera oblika zdravljenja je boljša. Raziskave kažejo, da pri ne-operativno zdravljenih bolnikih z akutno rupturo Ahilove tetive, ni bilo ugotovljenih pomembnih razlik med zgodnjim nadzorovanim gibanjem in obremenitvijo, v primerjavi z imobilizacijo in pozno obremenitvijo. Primerjali so jih glede na stopnjo ponovnih zlomov, vrnitve k športni aktivnosti / delu ter pri izvajanju vaje dviga na prste.
Protokoli postoperativne rehabilitacije so se bistveno razvili od restriktivnih do bolj progresivnih. Protokoli postoperativne rehabilitacije so na splošno sestavljeni iz dveh glavnih pristopov: obremenjevanje in mobilizacija gležnja ter ne obremenjevanje in imobilizacija gležnja. Tradicionalno bolnikom svetujejo, naj imajo 6-8 tednov gleženj imobiliziran v položaju ekvinus (plantarna fleksija stopala) ter naj noge ne obremenjujejo. Vendar je bilo dokazano, da ti omejevalni rehabilitacijski protokoli povzročajo atrofijo mišice meč in togost gleženjskega sklepa. Zato so bili razviti naprednejši protokoli postoperativne rehabilitacije. Pokazalo se je, da progresivni protokoli izrazito vplivajo na funkcionalne rezultate, vključno s hitrejšo vrnitvijo na delo in v šport.
Ugotovili so, da se zgodnja rehabilitacija začne v prvih dveh tednih po kirurškem posegu ali namestitvi opornice in vključuje predvsem prenašanje teže, ki se začne v prvem tednu, in določene vaje (npr. pridobivanje obsega giba v gležnja, krepitev), ki se začnejo v drugem tednu.
Vrsta zgodnje funkcionalne rehabilitacije je bila razvrščena v naslednje kategorije: prenašanje teže, pridobivanje obsega giba v gležnju (če je nameščena opornica, ki omogoča določeno gibanje), vadba za moč (z uporom in njeno stopnjevanje), izometrična vadba, kardiovaskularna vadba (npr. stacionarno kolo), splošna vadba in vadba za krepitev jedra ter vadba ravnotežja. Vse te rehabilitacijske strategije so lahko uporabljene v prvih 8 tednih, kljub uporabi določene oblike imobilizacije.
Pripravila Tea Šimat. Dipl. kin.
Literatura:
Massen, F. K., Shoap, S., Vosseller, J. T., Fan, W., Usseglio, J., Boecker, W., Baumbach, S. F., & Polzer, H. (2022). Rehabilitation following operative treatment of acute Achilles tendon ruptures: a systematic review and meta-analysis. EFORT open reviews, 7(10), 680–691. https://doi.org/10.1530/EOR-22-0072
Ochen, Y., Beks, R. B., van Heijl, M., Hietbrink, F., Leenen, L. P. H., van der Velde, D., Heng, M., van der Meijden, O., Groenwold, R. H. H., & Houwert, R. M. (2019). Operative treatment versus nonoperative treatment of Achilles tendon ruptures: systematic review and meta-analysis. BMJ (Clinical research ed.), 364, k5120. https://doi.org/10.1136/bmj.k5120
Amendola, F., Barbasse, L., Carbonaro, R., Alessandri-Bonetti, M., Cottone, G., Riccio, M., De Francesco, F., Vaienti, L., & Serror, K. (2022). The Acute Achilles Tendon Rupture: An Evidence-Based Approach from the Diagnosis to the Treatment. Medicina (Kaunas, Lithuania), 58(9), 1195. https://doi.org/10.3390/medicina58091195
Zhang, Y. J., Long, X., Du, J. Y., Wang, Q., & Lin, X. J. (2021). Is Early Controlled Motion and Weightbearing Recommended for Nonoperatively Treated Acute Achilles Tendon Rupture? A Systematic Review and Meta-analysis. Orthopaedic journal of sports medicine, 9(9), 23259671211024605. https://doi.org/10.1177/23259671211024605
Zellers, J. A., Christensen, M., Kjær, I. L., Rathleff, M. S., & Silbernagel, K. G. (2019). Defining Components of Early Functional Rehabilitation for Acute Achilles Tendon Rupture: A Systematic Review. Orthopaedic journal of sports medicine, 7(11), 2325967119884071. https://doi.org/10.1177/2325967119884071